Narnia na dopustu

Kaj naj drugega rečem, kot da imam zamorjen teden. Vse mi pada na tla, otrok se mi pobija in skače po fotelju. Zunaj pa priden kot angelček. In potem mislim, da sem slaba mami. Počutim se že tako. Saj nikoli ne vem, ampak dobim občutek, da me tudi drugi vidijo tako. Nesposobno. Totalno zafurana mami. Mogoče je ta občutek samo pri meni, ker imam določena pričakovanja od sebe in od otroka. Pa so zgleda prevelika. Saj ne rečem, da mož nič ne naredi, ampak včasih imam občutek, da ko ga rabim, ga ni.

Trenutno se mi zdi, da me otrok nič  ne uboga. Še bolje rečeno: okoli prsta me ovija. Ta teden so ravno počitnice in mu pustim risanke. Zjutraj je celo Tom in Jerry!! In potem leti dol k prababici in seveda ona mu da risanke, čeprav sem mu rekla, naj se igra. Ta teden se sploh ne igra, samo TV gleda. Ali pri meni ali pri babici ali pri prababici. Ja, super je živeti pod isto streho. Zgleda, da moram tudi jaz zmanipulirati otroka, da ne bo več hodil dol, kot je moja mami mene. Ker niti upala nisem iti dol, razen če sem se merkala. Potem, v osnovni in srednji, sploh več nisem šla dol, sem raje zabijala čas v svoji sobi. Še eno tako poznam: mojo nečakinjo.

Jaz vem, kako pomembni so stari starši, veliko lahko načijo vnuke, ampak, ko sem jaz doma, bi rada da je otrok z mano. Res imam prevelika pričakovanja, kajne?

Ne dobesedno. Vendar se tako počutim. Nisem prav daleč noseča, to je moja tretja nosečnost, prva se je končala s sinom, druga s spontanim splavom v 18.tednu, tretja pa… Upam, da srečno. Vendar imam polno problemov. Po splavu nikakor nisem mogla teže zmanjšati, samo večala se je, ker sem bila neutolažljiva. Ko sem se odločila, sedaj pa hujšati, no pa sem bila noseča. Krvni tlak mi je spet narastel, ampak mi nihče ne verjame, da je to zaradi treme, ko vidim tisto sestro, ki mi ne najde žile in me zmerja, ker imam tako visoko težo, pa se že nič nisem zredila in se bojim, sedaj mi bojo pa najdli že kako novo bolezen, po kateri bo dobila moje ime!!!

Ampak te sestre in zdravnice sploh niso tako slabe. Pomagajo, če lahko, sedaj iz preventive pred okužbo jemljem tablete, da se splav ne ponovi, vse je v redu. Trenutno. Kar ni v redu, je moja mami. Pridem domov vsa prestrašena, ker ne vem, kako se bo nadaljevala moja nosečnost, kar doživim je hladen tuš moje mami. Da sem predebela, da se ne smem zrediti, da tiste suhice čisto v izi rodijo, kar v bistvu ponovno pomeni, da sem predebela. Da ne smem veliko jesti, naj raje skuto jem, zelenjavo, kako pa mislim roditi, ni čudno da imaš take probleme. Še čudno da mi ni v obraz vrgla, zakaj si sploh zanosila, koza!! Da to slišiš od svoje mame, isto minuto, ko prideš domov prestrašen, še premisliti ne moreš in se pozitivno naštelati.

Kot bi me brcnili v trebuh in me zraven popoljuvali. In sedaj razumem, zakaj sem morala doživeti splav. Kdo se pa ne bi živciral in obremenjeval ob taki mami!!

Že nekaj mesecev sem popolnoma zasedena s faksom. Enomesečna izkušnja biti učitelj zgodovine. Nič posebnega. Zraven me je sin utrujal, ker ni mogel spati. In fant, ki ni mogel vstati, da bi ga pomiril. Pa tukaj še nisem bila na koncu živčnega zloma. Danes pa sem. In sicer, ker mi je mami SPET naprej vrgla, da sem slaba mami, slaba punca in še kaj. Ko bi to vsaj rekla direktno, vendar z manipulacijo se daleč pride, pravi moja mami.

Jutri greva s sinom na pregled, ker sem zaskrbljena, kaj se mu je na lulčku pojavilo. Izgleda kot preveč kože ali mehurček ali…. ne vem kaj, samo da izvem ali je ok, ali je kaj hudega. In zvečer to omenim mami in kaj mi reče: A k zdravniku gresta (prhne, kot zakaj pa to, saj je fant čist v redu)? A to je Aleš (fant) predlagal?

Nekaj minut mučne tišine, ker vem , da nekaj še sledi.

“Pa veš zakaj se je to naredil, daješ mu preveč jogurtov, tistih, ki so v hladilniku? Sploh ne veš, kaj imajo noter. Samo naravno mora jesti. Pa dej raje kupuj slovenske proizvode.”

In kaj se skriva v tem stavku? Da ne znam kuhat, da ne znam otroka zrihtat, da mora otrok jest le naravne stvari, da moram kupovati le slovenske proizvode. Slišati je bilo,da sem obupna mami in itak, bi ona naredila stokrat bolje kot jaz. Čakajte, da jutri pridem domov iz faksa. Mami mi merka otroka, spet bo ona glavni junak, ki je vse naredila prav za jest in prav ga je okarala in vse igrače je sam moral pospraviti, ampak vse kar jaz vidim, ko pridem domov je, da se otrok joka, da se po meni obeša in slišim mami, ki se dere, da tega ne sme in tistega ne sme in kako grdo jaz vzgajam svojega otroka, da še igrač ne zna pospraviti. 

Star je 19 mesecev.

Obupujem, jokam se, ker ima moja mami tako slabo mnenje o meni kot osebi, kot punci – ženi, kot materi. In živim pod njeno streho in njeno komando in počasi umiram, izgubljam samozavest in voljo do življenja. Zakaj me lastna mati ne mara in me zaničuje?

Novo leto je potekalo kot ponavadi, sploh odkar imam otroka – v krogu širše družine, ki vključuje moja starša, mojo babico, mojo sestro in njena dva otroka ter bovšega moža ter seveda moj sin, moj fant-bodoči mož ter moja malenkost.

Kako je bilo? Dobro. Jedli smo veliko, pili veliko alkohola, otroci so šli spat, no, vsaj moj sin je zaspal že ob 21ih in se ni zbudil niti ob polnoči, ko so se vsi sosedje šli podjetnike. Igrali smo se igrice, kot vsako leto odpirali darila, ki smo jih našli v hiši. Bilo je bolje kot prejšnje leto.

Sploh me ne mika praznovati s prijatelji v neki zakotni koči, kjer se ga bodo nalili, se kartali celo noč in se zraven kregali ali muziko nabijali na glas in poskušali nekaj plesati. Sem staromodna, to verjetno misli moj fant.

Ko je prišla ena prijateljica na obisk, ji je rekel, da mogoče pa bi naslednje leto že lahko šli kam skupaj praznovati, kot smo pred 3 leti v naši koči. Ker to leto ne bomo pustili Luka samega, naslednje leto pa že lahko. Bila sem presenečena. Da nimava istih želja. Ker se mi res ne da zabavati kolegov, ker bomo v naši koči, ne da se mi misliti, kaj naj se pogovarjam s temi ljudmi, ki sploh še nimajo otrok ali resnih fantov in ne da se mi polovico časa zabiti za to, da bi me skrbelo kako je z Lukom  ali da bi me pekla vest zato.

Res se mi ne da več hoditi okrog. Oziroma zakaj ravno na silvestrovo. Kaj je tak bi deal, da se ga moramo ravno na tisti dan naliti kot usekani, praznovati do fula in ne vem kaj še. Zakaj takega žura ne naredi moj dragi med letom. Ker med letom me pa nikamor ne pelje. To leto sploh ne vem, če sva šla v kako gostilno sama, brez Luka. NIsva šla.

Zato je moja novoletna obljuba sama sebi, da poslušam svoje srce in pamet, ostanem za pomembne dneve s svojo družino, prijatelje bom pa pustila ob strani. Sami vejo, kje me najdejo, naj pa oni pridejo na obisk. Jaz sem bolj lene sorte. In moje ozboljšanje lenobe ne spada pod novoletne obljube!

Torej, že zelo dolgo časa nisem bila na blogu. Že zelo dolgo časa se nisem poljubljala. Pa imam fanta. Že zelo dolgo časa nisem seksala.

Sem pa merkala otroka, se z njim igrala, fanta vidim le občasno, čeprav je vsaj 8 ur doma. verjetno se sprašujeta zakaj. Pa nisem bila 1 mesec bolna, oooo ne. Samo 2 dneva. Obsedel me je google talk in seveda facebook farmville. Verjemite, ne delam reklame. Fant se, potem ko mu je sestra težila naj se le vpiše, ker bo imela novega soseda na farmi, se je s težkim srcem vpisal. Sedaj ga ne vidim več in mojega laptopa tudi ne. Nenehno visi gor, se igra, sklepa prijaeljstva in mi gre neskončno na jetra. Pride zvečer domov, se najprej priklopi na internet in igra igrico – ker mora pobrati zelenjavo.

Poljubček za lahko noč? To pa ne, ker igra….

Poljubček za dobro jutro? ooo, ima že priklopljen internet. In me sprašuje, če meni kaj pobere, kaj zelenjave.

Ah, meni je vseeno,če mi zgnije, igram igrico, ko mi mali spi, če se mi ne da, grem pa raje malo poležat, ker sem zadnje čase skurjena. Ker ponoči vstajam, ko se mi mali joka, se kregam, ker ne morem na internet zaradi obveznosti…

Nekako nimam časa za poležavanje, pa bi tako rada.Sem se včasih kregala na sestro, ko je imela otroka – le zakaj nima nič časa za TV in filme, ko sem jih jaz tako navdušeno lahko gledala. Sedaj jo razumem. Zvečer si preprosto takoooo skurjen, da komaj prilezeš do postelje, ne da bi vmes še igral igrice!! In seks…. kar ni časa in ni volje…. preveč… sem … skurjena…..zzzzzzzz

Saj ne rečem, da je bilo slabo, ko sem bila samska, torej pač normalno – hči pri svojih starših. Sedaj čakam, da se hiša zgradi in s fantom in otrokom pod isto streho je kot delati samomor pa nimaš orodja za to.

Itak da mora vsak otrok, vsaka novopečena mamica delati napake. To je del življenja. Dobronamerni nasveti so priporočljivi. Ampak če mi nekdo daje nasvete v obliki ukazovanja “Daj obleci svojega otroka, kaj ne vidiš da piha!!”, “Dej mu škornje gor!” “Nekaj mu manjka, a ne vidiš da ima samo 2 zoba (p.s. star je 15 mesecev)”.

Vedno eno in isto. Jaz nisem več hči, nisem več mamica tega otroka, nisem več človek, sem samo še vojak,ki mora spolnjevati ukaze svoje mami, svoje sestre in svoje babice!!!

Moja sestra ima že 2 hčeri (10 in 4), takoj po porodu, skoraj, je začela naprej delati in smo vsi merkali tamale. Ni bilo težko, ampak še zmeri se dobro spomnim, da sta se mami in mama pizdile nad tem, da jih morata merkati, da starše ne smeta kr iti ven na kavo skupi, da morata merkati otroke bla bla bla. In kaj jaz delam? Učim se iz napak in stvari, ki sem jih slišala pri nečakinjah. In jim spet ni prav. Preveč je name navezan, če ga kdo merka ga kar vzamem, ne znam ga oblečt, ne znam ga hraniti, ne znam ga spat dati (ker ga kao prezgodaj dam, ker vidim da je popolnoma zmatran ob 19.30 – saj spi celo noč do 8ih zjutaj!!!), ne znam, ne znam, ne znam… Pa ji poskušam povedati, zakaj tako delam, zakaj nočem da jo merka moja skoraj 80 letna babica, pa me ne posluša. Vedno me zabije nazaj, no saj tako je vedno bilo. Jaz sem bila kot najmlajša vredna manj kot drek, medtem ko je moja sestra super, oh in sploh. Za kozlat.

Vedno se mi zoperstavlja, moja draga mami. Saj moja sestra ni nič bolj. Povedala sem ji, da recikliramo, zbiramo vse živo in nosimo v kontejnerje. Tudi tetrapake, kar poprej nisem delala, ker nisem vedela kam kaj spada. In kaj ona dela-nalašč jih daje v smeti. tudi pločevinke, flaše, vse, samo zato da se mi zoperstavi. Prosim, ne recte mi da ne ve, ker vsak dan vidi vrečo, ki je polna plastike in ona ve, kaj jaz zbiram. Pa ne dela tega. Mi je v faco rekla, da je to čist brezveze. Saj veste, jest sm itak mal mem…

Tako da živeti pod isto streho s starši – tudi sovražniku ne priporočam…

Sem brala nekaj blogov na to temo (beri 2!!). Sorry, ker nikakor ne znam narest linka na tisto stran, ki sem jo prebrala, vendar en govori, da je nov zakon o družinah super zadeva, drugi bo lih da ne, naredil revolucijo nad tem.

Na čigavi strani smo? Na strani istospolno usmerjenih ali na strani otrok? Za koga je/ ni dobro da raste v družini istospolno usmerjenih parov? Dejte se malo v roke vzet in pomislite, koliko otrok trpi v KLASIČNIH, NORMALNIH, KATOLIŠKIH družinah? Se tega sploh kdo zaveda? Jaz sem rasla v normalni družini, pa so me sošolci še vedno zbadali zaradi takih in drugačnih stvari, pa sem tudi jaz čist v redu prišla skoz šolanje. In zakaj oni ne bi? Tako neverjeno se zavzemamo za otroke, ne tepemo svojih otrok (v javnosti jih ne), se delamo pametne, kaj naši otroci vse rabijo (same materialne stvari seveda), but no love. Where is the love?V bistvu smo na svoji strani – če jaz/moji starši živijo v normalni familiji, moram jaz tudi in vsi ostali tudi. Ker katoliška cerkev pravi, da je to edino sprejemljivo, potem tako to mora biti (ampak k maši pa ne bo hodil, ker se s cerkvijo strinja le ko mu pride prav). Koliko je gejev in lezbijk in prikritih homoseksualcev, ki imajo otroke, pa je kaj narobe z njimi? I dont think so.

Zanimiva ideja nekega kolega – naj posvajajo homoseksualci, ampak lezbijke fantke, in geji deklice. Tako so vsi zavarovani.

Dej ljudje, z računalniki in telefoni smo z eno nogo že v 22.stoletju, po miselnosti pa še kar v srednjem veku, samo mučilne naprave so veliko manj smrtonosne, vendar si ob ugled, kariero, prijatelje in družino. Mislite s svojo glavo, ne z glavo cerkvije, z glavo politike, ampak se vživite v te stvari in pomislite, kako bi bilo vam na njihovem mestu!

Nič se mi ne dogaja. Ali pa bi vsaj jaz rada tako mislila. Zdi se mi, da je moj life vey monoton. Ker merkam mojega otroka. Ki je čprav fejst hudomušen in naajiv, da ne govorim trmast. Tako je samostojen, da gre že sam, ne po štirih, ampak normalno po nogah po stopnicah gor in dol, star pa je 14 mesecev!! Sem bila popolnoma presenečena ko je to naredil.

Moji večeri niso prav nič dolgočasni. Zadnje čase sicer spim sama, ker moj predragi nikakor ne more privleči svoje rite v spalnico, spanje pred TV, go figure!, ali pa dela do nečloveških ur. tako da sem največkrat preed ekranom, ampak računalniškim. IN sem na fecebooku, kjer itak, igram igrice, tiste farmville in to. interesantno. Ampak, začela sem se spraševati, zakaj nebodigatreba, tega ne delam tudi v realnosti!! Sadim rože in sadje in ne vem kaj še vse!! Ker face it, tale sadje iz katerekoli trgovine je ŠPRICANO. Ko bi bilo vsaj enkrat, je verjetno ene desetkrat!! Mislim, totalka se bomo, sami sebe pobili s hrano. Hrana mora biti čvrsta in lepa in veliiiika, če se le da, kot da bi govorili o kakem miss tekmovanju. KO grem na obisk k starim staršem, kaj najprej vprašajo “kako pa kaj paradajz, a je kej črn?”. Mislim, ne vem, jest ga itak sam jem.

Ko takole kuham začuda po dolgem času, ugotavljam da najraje vzamem svežo zelenjavo iz vrta, ker resno, kar je v trgovini, ne vem koliko je zdravo. Špricano in zalivano z bog ve, pa neče povedat kakšno mešanico strupa. In koliko odpadkov delamo za eno samo kosilo (ki ga je treba narest čim hitreje oz. pomislite jaz naj kuham 2 URI, medtem ko pojejo kosilo v 15 MINUTAH, a si čist prbit???). IN ali res recikliramo stvari? Ker jih ne. Pa bi bilo čist izi!! Moja mami je takoooo proti. Ke rmora zbirati vse te steklenice in plastenke in papir in nositi tja nekam daleč, medtem ko lahko vse samo v kanto zabriše. Saj zato jaz recikliram in imam polne vreče in za povrhu, ko nesem to v zabojnike, me še pes ugrizne v nogo, kako srečo imam jaz!! BI si najraje premislil!!

V glavnem, to me je mučilo. Sedaj grem končno spat, ker zjutraj ne vem kdaj bo moj mali ustal, itak jaz z njim vstajam, bog ne dej, da bi njegov oči vstal z njim. to pa ne. Je preveč lepo in toplo v postelji, pa čeprav se ti otrok dere ko jesihar!!

Učila sem se. Izpit sem že naredila. Bila je super tema – stare civilizacije. Vse lepo in prav. Itak so vsi za Egipt in za piramide in potem če kdo gleda Discovery ali NAtional Geographich Chanell, vejo za Hačepsut in za Imhotepa in za veleznanega, a le zaradi grobnice Tutankamona in tako dalje. O tem, da naj bi bilo zraven Nubijsko kraljestvo, o tem se ne govori. Potem imamo Mezopotamijo in Babilonce in Asirce in Jude, ki jih je Mojzes popeljal iz Egipta in Indijo in Kitajsko s svojimi plemeni in verami. To so vse dokaj znane stvari, ki jih preiskujejo že stoletja, pa še zmeraj najdejo nekaj novega.

Ampak Amerika je pa poglavje zase. MIslim, super genialci so bili Azteki, Maji in Inki. Pa še druga plemena, ki so še danes prisotna, ker to je “mlada celina”, ker ni še nič pametnega raziskanega. Inki so bili še najbolj pametni. Pa naj povem zakaj. In to se tiče njihove religije, ker oni so bili edini toliko pametni, da so rekli “kaj bomo mi ubijali sužnje in svoje ljudi, ko pa jih lahko uporabimo za kako drugo stvar”, namreč da delajo, za delovno silo, za sužnje, whatever. Žrtvovali so živali. No ja,  naj jim bo.

In na drugi strani Maji in Azteki, ki so žrtvovali ljudi. Ah, Maji so bli kar dobri v primerjavi z Azteki, ki so imeli malo morje bogov in seveda vsi so potrebovali človeške žrtve. Mislim primitivno do amena.Še posebej njihov bog dežja (pri čemer lahko vidimo, da tam ni bilo dovolj dežja za dobro letino). Zato so lovili ljudi, druga plemena in jih vsak dan na tisoče verjetno darovali bogovom. JIh mučili še prej (meni je mučenja, če ti pri zavesti izrežejo ven srce, da ga lahko vidiš!!).

Prav nič mi niso simpatični tile Azteki, dol al pa gor njihova arhitektura in kultura!! Fuj fuj Azteki!

Sedim v postelji, z račulanikom v naročju in na nočni omarici mi gorijo sveče. Res romantično. Sveče prav lepo odsevajo po stropu in steni, vsa posuta s slikami, ki sem jih sama naredila (gobelin) ali sem jih dobila v dar. Ura kaže prav nič prijaznih 23.15, pa sem vseeno dobre volje.

Tukaj pri tej sliki nekaj manjka. Tako je. Manjka en super močen tip, ki bi se stisnil k meni, me pobožal po laseh in se ljubil z mano do jutranjih ur.In zjutraj bi mi skuhal kavo in prinesel  postejo skupaj z njegovo sexy ritko.

Never gonna happen!!! Ker čeprav je romantika v sobi, moj bodoči (mož) spi v dnevni pred prižganim TV in smrči kot bi žagal en velik hlod. Pričakujem ga po eni ali drugi uri zjutraj. Imam odprta vrata v naslednji prostor, kjer spi moj sin. Imam tako rahel spanec, da slišim sina in nikogar drugega. Lažem se. Slišim če moj bodoči vleče dreto. daljinca mi je itak okupirala moja mami oz. moj bodoči, zato takrat kar spokam. Ker gledamo ali resnično zgodbo/dramo ali kung-fu/Steven Seagal/Van Damme in take neumnosti.

In da sploh ne sanjam o sexu s kakim postavnim tipom. Ne v sanjah, ne v resnici, ker sem preveč zmatrana od letanja za sinom (ki tako rad hodi okrog hiše in lovi vse kar pride mimo), zato zaspim v minuti, če seveda moj bodoči ne zaspi pred mano, jaz pa ne maram njegovega žaganja.

Jutranja kavica odpade. Pa ne zato, ker je ne pijem, ampak, ker si jo bom itak, kot vedno morala sama skuhati, kar se mi ne zdi niti malo romantično. Vsak dan ista rutina. monotonost. ubitačno.

Tako da ne verjamem v romantiko. Vedno sem imela super ideje, kako bom sedaj skočila na svojega bodočega in se ljubila z njim (dej nehi s tole ljubila z nji – “making love”, ker je to le ena fency beseda za having sex – seksati!!). Kar je ponavadi pomenilo, da bo definitivno dobil kmalu klic od kakega sorodnika ali frenda, če lahko prosim pride pomagat neki delat, gradit hišo, na en pir, whatever.

Dol z romantiko, ti mi dej sam mojga tipa nazaj, tistega, ki me vsaj enkrat na mesec mal povoha in ugotovi, da sem še kar zanimiva, vsaj za en seks zanimiva (in prosim ne na tiste dneve!!)!!!